Spletna izdaja Laboratorijske medicine

Možnosti zdravljenja hemofilije so v zadnjih letih močno napredovale. Nove oblike zdravljenja s koncentrati s podaljšanim delovanjem in nefaktorsko zdravljenje omogočajo bolnikom drug način in/ali podaljšan interval med odmerki. Laboratorijsko spremljanje zdravljenja je za obravnavo bolnikov s hemofilijo ključno. Najpogosteje uporabljena metoda za ugotavljanje aktivnosti faktorjev VIII in IX je enostopenjska metoda z aktiviranim parcialnim tromboplastinskim časom. V specializiranih laboratorijih aktivnost faktorjev določajo tudi s kromogeno metodo. Izbor metode in vrste reagenta lahko močno vplivata na rezultat merjenja. Pomembne razlike (> 35 %) med metodama so opisane za modificirane koncentrate rekombinantnih faktorjev s podaljšano življenjsko dobo in pri genskem zdravljenju hemofilije. Preventivno zdravljenje z bispecifičnimi protitelesi zahteva uvedbo več dodatnih diagnostičnih metod pri bolnikih z inhibitorji in brez. Za laboratorijsko spremljanje zmanjšanja aktivnosti naravnih antikoagulantov še ni jasnih smernic. Laboratorij mora natančno vedeti, kakšno obliko zdravljenja bolnik prejema, saj le izbor ustrezne enostopenjske in/ali kromogene metode, ovrednotene za posamezno učinkovino, omogoča primerno prilagojeno zdravljenje hemofilije A ali B.

Presaditev ledvice je najuspešnejša oblika zdravljenja končne ledvične odpovedi, saj zagotavlja boljšo kakovost življenja in daljše preživetje bolnikov kot dializa. Kljub napredku ostaja zgodnje odkrivanje okvare presadka zahtevno, saj je biopsija – trenutni diagnostični standard – invazivna, podvržena subjektivni presoji histopatoloških sprememb in pogosto nereprezentativna za stanje celotnega presajenega organa. Zato obstaja potreba po zanesljivih, neinvazivnih bioloških označevalcih, ki bi omogočili pravočasno odkrivanje okvare in učinkovitejše spremljanje delovanja presadka. Zunajcelični vezikli (ZV), majhne membranske strukture, ki jih celice sproščajo za medcelično komunikacijo, izkazujejo velik potencial kot biološki označevalci. Njihova sestava odraža stanje starševskih celic, nahajajo pa se v različnih telesnih tekočinah, tudi v urinu, ki je enostavno dostopen in neinvaziven za zbiranje. Urinski ZV (uZV) tako predstavljajo obetavno diagnostično orodje za neinvazivno spremljanje presajenih ledvic. V tem prispevku predstavljamo pomen uZV pri presaditvi ledvice, s poudarkom na njihovi biogenezi, metodah izolacije, lastnostih in možnosti uporabe pri zgodnjem odkrivanju zavrnitve presadka.

Testosteron je steroidni hormon, ki se v krvnem obtoku nahaja v prosti obliki in vezan na prenašalne proteine. Za merjenje koncentracije testosterona obstaja širok nabor metod. Pri izbiri metode za določanje testosterona je ključno upoštevati namen merjenja, saj ta vpliva na izbiro oblike testosterona, ki jo bomo analizirali, in določa zahtevane lastnosti metode. V prispevku bomo predstavili izvedbo in omejitve metod za merjenje celokupnega testosterona in njegovih biološko aktivnih oblik. Metode smo primerjali glede na zahtevnost in čas izvedbe analize ter cenovno dostopnost. V medicinskih laboratorijih se večinoma meri celokupni testosteron, za prosto ali biološko razpoložljivo obliko testosterona pa prevladujejo izračuni. Trenutno se za merjenje koncentracije celokupnega testosterona največ uporabljajo imunokemijske metode, vendar lahko v prihodnje pričakujemo, da bodo imele večjo vlogo kromatografske metode, sklopljene z masno spektrometrijo. Meritev koncentracije biološko aktivnih oblik testosterona je pomembna zlasti pri mejno znižanih koncentracijah celokupnega testosterona ali spremenjenih koncentracijah prenašalnih proteinov. Metode za določanje biološko aktivnih oblik so ravnotežna dializa, ultrafiltracija in selektivna precipitacija, vendar so delovno zahtevne in zamudne. Posledično so razvili različne izračune za oceno koncentracije prostega in biološko razpoložljivega testosterona. Rezultati, pridobljeni z različnimi metodami, med seboj niso primerljivi, zato je velika potreba po harmonizaciji in standardizaciji metod.

Cancer represents a significant global health challenge, with nearly 20 million new cases and over 9 million deaths annually. Early diagnosis is a key factor in improving survival rates, yet current diagnostic methods lack sensitivity, specificity, and accessibility. Glycosylation patterns of biomarkers offer a promising target for early detection of cancer and the development of personalized treatment strategies. The europium-doped nanoparticle-based glycovariant assay represents a novel approach that leverages time-resolved fluorescence for enhanced sensitivity and glycan moiety recognition for enhanced specificity. This review explores glycosylation changes in cancer, emphasizing their potential as diagnostic tools, with a particular focus on the europiumdoped nanoparticle-based glycovariant assay. The assay has demonstrated potential for identifying specific cancer-associated glycovariants in ovarian, prostate, breast, colorectal, and bladder cancers. The assay has the capacity to distinguish cancer-specific glycovariants from nonmalignant sources. However, further optimization and bigger sample cohorts are necessary to enhance the diagnostic utility of the assay.