Laboratorijska medicina je za večino pacientov skoraj nevidna. Vidimo odvzem vzorca, nato pa čakamo na rezultat. Ne vidimo ljudi, naprav, postopkov in preverjanj, ki vodijo do izvida. Kljub temu laboratorijskim rezultatom zaupamo bolj kot skoraj kateremu koli drugemu delu zdravstvene obravnave.
Pacient ne more preveriti, ali je bila meritev opravljena pravilno in ali je bil vzorec ustrezno odvzet, označen, shranjen ter analiziran. Prav tako ne more vedeti, ali je bil rezultat pravilno pripisan prav njemu. Zanaša se na sistem in strokovnjake, ki skrbijo za njegovo delovanje.
Zato od laboratorijske medicine pričakujemo predvsem varnost. Prepričani želimo biti, da ni prišlo do zamenjave vzorca ali napake pri meritvi. Laboratorijski izvid sprejemamo kot zanesljivo podlago za diagnozo in zdravljenje.
Morebitne sistemske nepravilnosti bi zato za paciente pomenile velik pretres. Omajejo lahko ne le zaupanje v posamezen izvid, temveč tudi odnos do medicine kot celote. Sistem mora napake preprečevati, jih pravočasno zaznati ter ob njihovem pojavu omogočiti hitro in pregledno ukrepanje.
Ko isto preiskavo opravimo večkrat
Drugo pomembno vprašanje je podvajanje preiskav. Pacient z blažjo boleznijo tega običajno ne opazi. Drugače je pri ljudeh s kompleksnimi, kroničnimi ali redkimi boleznimi, ki jih obravnava več specialistov ali ustanov.
Takrat se lahko zgodi, da rezultat preiskave, ki jo je včeraj naročil zdravnik A, danes ni na voljo zdravniku B. Preiskavo je zato treba ponoviti. Ko se to v istem tednu zgodi tretjič, začne paciente upravičeno zelo skrbeti.
Za sistem to pomeni dodatno delo in strošek, za pacienta pa nov odvzem, novo čakanje in spraševanje, zakaj podatki ne potujejo skupaj z njim. Pri otrocih, starejših, onkoloških bolnikih in ljudeh na zahtevnem zdravljenju je to lahko pomembna fizična in psihična obremenitev.
Pacienti ne nasprotujemo ponovitvi, kadar zanjo obstaja strokoven razlog. Moteče je podvajanje zaradi nepovezanih informacijskih sistemov ali nedostopnosti že opravljenega izvida. Povezljivost sistemov zato ni le tehnično vprašanje, temveč vprašanje kakovosti obravnave in pacientove varnosti.
Čakanje na izvid
Laboratorijski rezultat je za zdravstvenega delavca podatek, ki ga mora ovrednotiti v kliničnem kontekstu. Za pacienta pa pomeni odgovor na vprašanje, ki mu morda že več dni ne pusti spati: Je bolezen v remisiji? Je bilo zdravljenje uspešno? Sem kužen? Ali se je bolezen vrnila?
Digitalizacija in portal zVEM sta pacientom omogočila hitrejši dostop do zdravstvenih podatkov ter okrepila njihovo avtonomijo. Hkrati se je odprlo vprašanje, ali naj bodo vsi rezultati dostopni takoj in brez strokovne razlage.
V javnosti se je večkrat razvnela razprava o zadržanju prikaza nekaterih izvidov v zVEM. Del javnosti je to razumel kot pokroviteljski odnos, zdravstvena stroka pa je opozorila, da lahko razkritje občutljivega rezultata brez zdravnikove razlage povzroči resno stisko ali napačno razumevanje zdravstvenega stanja.
V Zvezi organizacij pacientov Slovenije smo pritrdili stališču, da je pri nekaterih rezultatih strokovna razlaga nujna. Ne gre za odrekanje pravice do podatkov, temveč za ravnovesje med pacientovo avtonomijo in etičnim načelom neškodovanja.
Toda tudi čakanje ima svojo ceno. Če sistem presodi, da pacient rezultata ne bi smel prejeti brez razlage, mora hkrati zagotoviti, da jo bo dobil čim prej. Rešitev zato ni zgolj zadržanje izvida, temveč pravočasna komunikacija z zdravnikom.
Od raziskovalnega laboratorija do pacienta
Laboratorijsko medicino spremljam tudi kot vodja translacijske pisarne Centra za tehnologije genske in celične terapije. Translacijska medicina prenaša znanstvena odkritja iz raziskovalnega okolja v klinično prakso, kjer lahko postanejo nove diagnostične metode ali oblike zdravljenja.
Tudi na tej poti je zaupanje v kakovost meritev bistveno. Rezultat, ki ga ni mogoče zanesljivo ponoviti, ima omejeno raziskovalno vrednost in ne more biti trden temelj kliničnega odločanja. Zagotavljanje konsistentnosti med raziskovalnim laboratorijem in klinično prakso pa je zahtevno.
Laboratoriji se lahko razlikujejo po opremi, metodah, reagentih, protokolih in načinu obdelave podatkov. Že majhne razlike pri odvzemu, transportu ali shranjevanju vzorca lahko vplivajo na rezultat. Metoda, ki deluje v nadzorovanem raziskovalnem okolju, zato ni nujno takoj primerna za rutinsko klinično uporabo.
To je še posebej pomembno pri naprednih terapijah, kot so genske in celične terapije. Zdravilo lahko nastaja iz pacientovih lastnih celic, blizu mesta zdravljenja in v več povezanih laboratorijih. Vsak korak mora biti opredeljen, nadzorovan in sledljiv. Odstopanje, ki je v zgodnji raziskavi morda le tehnična variabilnost, lahko pri zdravljenju pomeni razliko med uspehom in neuspehom terapije.
Standardi kot infrastruktura zaupanja
Obravnavi pacientov in kliničnim raziskavam je skupna zahteva po zagotavljanju visoke kakovosti. Za sprejemanje zanesljivih odločitev potrebujemo rezultate, ki so točni, ponovljivi, robustni in sledljivi. Temelj tega predstavljajo sistemi zagotavljanja in nadzora kakovosti (QA in QC) ter upoštevanje načel dobre prakse, kot sta GMP in GLP.
Za paciente so te kratice tuje, vendar jim zagotavljajo, da so postopki opredeljeni, osebje usposobljeno, oprema preverjena, odstopanja dokumentirana in rezultati sledljivi.
Standardi lahko procese podaljšajo in podražijo, toda prehod iz raziskave v zdravljenje pokaže, zakaj so potrebni. Ko laboratorijski rezultat vpliva na diagnozo, zdravljenje ali lastnosti zdravila, hitrost ne more imeti prednosti pred zanesljivostjo in varnostjo. Kakovost ni birokratski dodatek, temveč infrastruktura zaupanja.
Laboratorij kot nevidni varuh
Pacient laboratorijskih strokovnjakov pogosto ne sreča, čeprav njihovo delo pomembno vpliva na njegovo obravnavo. Laboratorij je nevidni varuh zdravstvenega sistema. Njegovo kakovost opazimo predvsem takrat, ko izvid zamuja, ni dostopen ali je treba preiskavo ponoviti.
Za vsakim zanesljivim rezultatom stojijo znanje, tehnologija, standardi, nadzor in odgovornost ljudi. To velja za rutinsko diagnostiko, spremljanje zdravljenja, klinična preskušanja in razvoj naprednih terapij.
Perspektivi pacienta in translacijske medicine se zato srečata v isti zahtevi: laboratorijskemu rezultatu moramo smeti zaupati. Pacient zato, ker sta od njega lahko odvisna diagnoza in zdravljenje, raziskovalec pa zato, ker brez zanesljivih meritev odkritja ni mogoče varno prenesti v klinično prakso.
Zaupanje se gradi z vsakim pravilno obravnavanim vzorcem in zanesljivim rezultatom. Prav zato je ena najdragocenejših dobrin laboratorijske medicine.
