Patološka hiperbilirubinemija se pojavi pri okoli 10 % novorojenčkov, in če ostane nezdravljena, lahko vodi v resne okvare osrednjega živčevja. Smiselno je iskanje zgodnjega (napovednega) biooznačevalca, ki bi lahko pravočasno odkril tiste novorojenčke, ki so nagnjeni k razvoju patološke zlatenice. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali je koncentracija bilirubina v popkovnični krvi zanesljiv biooznačevalec za napoved pojava patološke hiperbilirubinemije. Pokazali smo, da lahko z 90-odstotno specifičnostjo in 92-odstotno občutljivostjo napovemo, da novorojenčki z nizkimi koncentracijami popkovničnega bilirubina (≤ 25 µmol/L) ne bodo razvili patološke zlatenice, da pa jo bodo novorojenčki z visokimi koncentracijami bilirubina (≥ 45 µmol/L). V naši raziskavi je takšne vrednosti popkovničnega bilirubina imelo 24 % novorojenčkov. Pri preostalih (76 %) novorojenčkih se je določanje koncentracije bilirubina v popkovnični krvi izkazalo kot nezanesljiv biooznačevalec za napoved razvoja patološke zlatenice.

Ocena prehranskega statusa je temelj klinične prehranske obravnave in vključuje presejanje, poglobljen prehranski pregled ter načrtovanje prehranske intervencije. Laboratorijska diagnostika pri tem predstavlja pomembno dopolnilo klinični presoji, vendar ne omogoča samostojne ocene prehranskega statusa. V članku predstavljamo najpogosteje uporabljene laboratorijske kazalnike ter njihove omejitve. Posebej poudarjamo vpliv vnetja, saj številni parametri, kot so albumin, prealbumin in feritin, odražajo predvsem presnovni odziv na bolezen in ne neposredno prehranskega stanja posameznika. Obravnavamo tudi izzive pri interpretaciji kazalnikov presnove železa, vitaminov in elementov v sledovih, kjer serumske koncentracije pogosto ne odražajo dejanskih telesnih zalog ali funkcionalnega statusa. Napačna interpretacija laboratorijskih izvidov lahko vodi v neustrezno klinično odločanje. Za zanesljivo oceno prehranskega statusa je potrebna celostna prehranska obravnava, ki vključuje klinični pregled, prehransko anamnezo in analizo prehranskega vnosa, antropometrične meritve in oceno telesne sestave ter ustrezno interpretacijo laboratorijskih izvidov v kontekstu markerjev vnetja. Laboratorijska diagnostika je nepogrešljiv del klinične prehrane, vendar le ob kritični in strokovni interpretaciji rezultatov v kontekstu kliničnega stanja posameznika.

Sindrom ponovnega hranjenja je potencialno življenjsko ogrožajoč presnovni zaplet, ki se razvije ob ponovni uvedbi prehrane pri podhranjenih bolnikih. Nastane kot posledica presnovnega prehoda iz izrazito katabolnega v manj katabolno oziroma anabolno stanje, ki ga sproži povečano izločanje inzulina ob vnosu ogljikovih hidratov. Ob tem so zaradi dolgotrajne podhranjenosti telesne zaloge fosfata, kalija in magnezija pogosto že izčrpane, zato organizem ne more ustrezno kompenzirati povečanih presnovnih potreb. Posledično pride do izrazitih premikov elektrolitov in tekočin med zunaj- in znotrajceličnim prostorom, zlasti fosfata, kalija in magnezija, ter do njihovega hitrega padca v serumu. Hipofosfatemija predstavlja osrednjo biokemijsko značilnost sindroma in je posledica povečanega prehoda fosfata v celice, kjer je potreben predvsem za ponovno tvorbo ATP-ja ter drugih fosforiliranih spojin. Klinična slika je heterogena in lahko vključuje pojav ali poslabšanje okužb, srčno popuščanje, respiratorno insuficienco, aritmije in nevrološke motnje. Pomembno je, da se klinični znaki pogosto pojavijo šele po laboratorijskih spremembah, zato ima laboratorijska diagnostika ključno vlogo pri zgodnjem prepoznavanju sindroma. Spremljanje dinamike elektrolitov ter skrbno uravnavanje tekočinskega ravnovesja sta bistvena za pravočasno ukrepanje in preprečevanje zapletov.